RUDOLF CVETKO
Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo.
Med vojaško službo se je od leta 1904 večkrat udeležil sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Od leta 1905 je bil tam nekajkrat tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908-1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih.
Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici.
Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge.
Po vojni je služil v orožništvu. Leta 1926 so ga zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo v klubu Ilirija.
Skupaj z voditelji Ilirije E. Bettetom, Stankom Bloudkom in S. Lapajnetom je pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji med svetovnima vojnama.
Po letu 1945 se je posvetil vzgoji mladih sabljačev v Športnem klubu Tabor in delu v Sabljaški zvezi Slovenije, pri čemer mu je pomagal tudi Richard Verderber. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport).
Za svoj prispevek slovenskemu športu je prejel več nagrad med njimi tudi Bloudkovo nagrado. Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov